Nedavna kolumna Georgea Monbiota, »Hrana, pridelana v laboratoriju, bo kmalu uničila kmetovanje – in rešila planet«, se mi zdi kot distopična vizija prihodnosti, kjer ljudje ne delajo na zemlji in jedo umetno narejeno hrano, pridelano v velikanskih industrijskih tovarnah, iz mikrobov.
Monbiot v svojem članku zaključi: »Hrana, ki ne bo pridelana na poljih, nam bo omogočila, da bomo ogromno površino kopnega in morja predali nazaj naravi. Hrana, ki ni pridelana na poljih, ponuja upanje. Kmalu bomo lahko nahranili svet, ne da bi ga požrli.«
Takoj mi pride na misel Einsteinov znameniti citat – opozoril je: »Nobene težave ni mogoče rešiti z isto zavestjo, ki jo je ustvarila.«.
Ekološko bitje
Predstava, da bo visokotehnološka, laboratorijsko pridelana hrana rešila planet, je preprosto nadaljevanje miselnosti, ki nas je pripeljala do tu, kjer smo danes – ideje, da smo ločeni od narave in zunaj nje.
Ta paradigma se je razvijala z dobo fosilnih goriv industrijske proizvodnje; je osnova industrijskega kmetijstva, ki je uničilo planet, preživetje kmetov in naše zdravje.
Žal je to tudi osnova avtorjeve vizije prihodnosti hrane in kmetovanja – celotne industrializacije naše hrane in našega življenja, ki je, kot nam govori aforizem »smo, kar jemo«, končna industrializacija človeka – zadnji korak v prenehanju naše zemeljske osredotočenosti in ekološkega bitja.
Pretvoriti »vodo v hrano« je odmev iz časov druge svetovne vojne, ko so trdili, da bodo kemična gnojila na osnovi fosilnih goriv proizvajala »kruh iz zraka«. Namesto tega imamo v morju mrtve cone, toplogredne pline – vključno z dušikovim oksidom, ki je 300-krat bolj škodljiv za okolje kot CO2 – ter opuščena tla in zemljo.
Smo del narave, ne ločeni od narave in zunaj nje. Hrana je tisto, kar nas povezuje z zemljo, njenimi različnimi bitji, vključno z gozdovi okoli nas – s trilijoni mikroorganizmov, ki so v našem črevesnem mikrobiomu in ki ohranjajo naša telesa zdrava, tako znotraj kot zunaj.
Kulturna dediščina
Hrane ne moremo ločiti od življenja. Prav tako se ne moremo ločiti od zemlje.
Težava ni v kmetovanju, ampak v industrijskem kmetijstvu. Ta prehranski sistem, ki temelji na fosilnih gorivih in kemiji je prispeval 50 odstotkov emisij toplogrednih plinov, ki povzročajo podnebne ujme in ogroža kmetijstvo. Povzročil je 75 odstotkov uničenja tal, 75 odstotkov uničenja vodnih virov in onesnaženja naših jezer, rek in oceanov; 93 odstotkov raznolikosti posevkov je bilo z industrijskim kmetovanjem potisnjeno k izumrtju. In 75 odstotkov kroničnih bolezni, ki nas ubijajo, ima svoje korenine v industrijsko pridelani hrani.
Ob predpostavki, da je ta posebna, izkrivljena in nasilna metoda kmetovanja edini način, kako so ljudje kmetovali in kako lahko kmetujejo, razkriva slepoto do raznolikih kultur in raznolikih načinov kmetovanja ter ogroža kulturno dediščino vsake države na svetu.
Ta promocija umetno pridelane hrane ogroža tudi našo povezanost z zemljo ter veselje in zadovoljstvo uživanja hrane, ki jo s skrbnostjo in inteligenco pridelujejo ljudje. Ogroža naše počutje, naše zdravje in zdravje planeta z odstranjevanjem majhnih kmetov, ki skrbijo za zemljo in jo obnavljajo. Ustvarjanje laboratorijske hrane kot osnove tega, kar jemo, nas približa robotskemu, ne-participativnemu, neaktualnemu in visokotehnološkemu obstoju, ki zanika kreativnost inteligentnega življenja.
Agroekologija
Angleška beseda »agriculture« izvira iz kombinacije latinskih besed agrum (oblika »ager«, kar pomeni »polje, kmetija, zemljišče, posest«) in kultura (»skrb«, »rast«, »gojenje«), ki je postala »agriculture« (kmetijstvo, kmetovanje in, etimološko, skrb za zemljo).
Pravo kmetovanje je kmetovanje z naravo, na naraven način, kar so zakoni ekologije. Ščiti življenje vseh bitij na zemlji in neguje naše zdravje in dobro počutje.
»Občutljive kmetijske politike« ne le obstajajo, ampak jih danes izvajajo po vsem svetu. Agroekologija, ki vključuje skupna ekološka načela – ekološko kmetovanje, permakultura, biodinamično kmetovanje, regenerativno kmetijstvo, med številnimi drugimi – je bila prepoznana kot najučinkovitejša trajnostna in pravična metoda kmetovanja, ki se spopada tudi z izzivi hranjenja sveta v dobi podnebnih kriz.
Kmetijski interesi in monopoli skupaj z vladno apatijo so preprečili, da bi agroekološko kmetovanje postalo glavni trajnostni sistem za pridelavo hrane.
V Navdanya gojimo zdravo hrano z ohranjanjem biotske raznovrstnosti z obilnimi opraševalci in uspešno zemeljsko organsko snovjo, ki zmanjšuje ogljik in dušik. S skrbjo za zemljo zdravimo porušene cikle ogljika in dušika, ki vodijo do podnebnih sprememb.
Korporativni nadzor
Stojimo na prepadu planetarnih izrednih razmer, nujnih zdravstvenih razmer in krize preživetja kmetov.
Umetno pridelana hrana bo pospešila propad s promocijo industrijskega modela hrane in življenja ter iluzijo, da živimo zunaj naravnih ekoloških procesov. Nadalje bo uničila prehransko demokracijo in povečala korporativni nadzor nad hrano in zdravjem.
Prava hrana nam daje priložnost, da pomladimo zemljo, svoje zdravje, prehrambeno gospodarstvo, svobodo hrane in kulturo hrane s pomočjo resničnega kmetovanja, ki skrbi za Zemljo in ljudi. Hrana živi in nam daje življenje. Hrana je valuta življenja.
Upanje ni v tem, da iščemo zamaknjen in brezživljenjski industrializiran in visokotehnološki sistem prehranjevanja z umetno pridelano hrano, proizvedeno v laboratoriju, temveč v vrnitvi k državljanstvu Zemlje in temu, da postanemo del življenjskih ciklov Zemlje, in da zemljo, hrano in naša telesa povrnemo v prvotno stanje.
Dr. Vandana Shiva je indijska učenjakinja, okoljska aktivistka in zagovornica prehranske suverenosti.
Vir: Shiva, V. Rewilding food, rewilding farming (online). 2020. (citirano: 26.02.2020). Dostopno na naslovu: https://theecologist.org/2020/jan/24/rewilding-food-rewilding-farming.
