Še pred nekaj desetletji, približno do leta 1950, je bilo povsem običajno, da so kmetje sami pridelali seme za naslednje leto. Vedeli so, da brez dobrega semena v naslednji sezoni ne bo pridelka, zato so se pri pridelavi semen zelo potrudili. Danes je zgodba povsem drugačna. Dovolj dobro seme lahko za ugodno ceno dobimo že skoraj v vsaki trgovini. Seme kupujemo z očmi, ne z razumom. V nakup nas premamijo lepe barvne sličice na vrečkah s semeni. Ob tem pa smo pozabili kako pridelati, shraniti in uporabiti seme, saj tega znanja nismo več potrebovali. Razvadili smo se, izbor sort se je zožil in veliko znanja se je za vedno izgubilo. Proizvajalci in trgovci so s hibridnimi semeni uspeli ubiti dveh muhi na mah: ustregli so željam kupcev po lepših in večjih plodovih in hkrati ustregli svoji želji po dobičku. Hibridna semena imajo velik donos, a slabo semenijo. Hkrati so hibridna semena za prodajalca zagotovilo, da se bo kupec vedno znova vrnil v trgovino: ker iz rastlin, vzgojenih iz hibridnih semen, ne bomo mogli sami pridelati kakovostnega semena za naslednje leto.
Z dviganjem zavesti o pomenu avtohtonih sort, o ohranjanju biotskih raznovrstnosti, o pomenu lokalne pridelave in samooskrbe, o tem, koliko boljšega okusa pa tudi lastnosti so stare pozabljene slovenske sorte (npr. jabolka in čebula) pa tudi zaradi želje po vrtnarjenju, kmetijstvu, sadjarstvu in vinogradništvu brez uporabe kemičnih koktajlov, se je tudi pomen avtohtonih sort in lastne pridelave semen ponovno povečal. Ljudje se čedalje bolj zavedamo, da bomo s tem, ko bomo izgubili znanje, zelo kmalu na milost in nemilost prepuščeni proizvajalcem in trgovcem, ki jih vodi zgolj želja po dobičku, ne pa po ohranjanju narave in zdravja ljudi. Zato je v zadnjih letih čedalje več pobud za ohranjanje in širjenje starih znanj. Kot kaže, na srečo še ni prepozno. Uradne in nevladne organizacije, civilne iniciative in društva kar tekmujejo, kdo bo posvetil več časa in energije spodbujanju ljudi k izmenjavi semen in ohranjanju avtohtonih sort. Ljudje, ki znajo sami pridelati seme, so na to ponosni in večinoma z veseljem delijo svoj pridelek tudi s tistimi, ki znanja še nimajo.
Bojca Januš, avtorica bloga Permakultura za telebane www.permakulturazatelebane.wordpress.com, knjige Permakulturni vrt in množice člankov v svojem podjetju Gajin vrt, Bojca Januš s.p., zalaga vrtičkarje, vrtnarje, čebelarje in sadjarje z znanjem in izdelki za ekološko pridelavo. S poudarkom na bistvenem – ohranjanju žive, zdrave, rodovitne prsti.
