Načela, ki si jih delijo kmetje, ki pridelujejo hrano na ekološki način:
1. ZDRAVA TLA
Kmetije, ki si prizadevajo za zdrave kmetijske sisteme, se zavedajo, da je zdravje tal temeljnega pomena in da so tla osnova za zdravje na vseh drugih področjih: rastlinskem, živalskem, zdravju človeka in ekosistema.
2. BIOTSKA PESTROST
Kmetje, ki si prizadevajo voditi zdrave kmetijske sisteme prepoznavajo in pozorno opazujejo spremembe biotske raznovrstnosti, zlasti deževnikov, ptic kmetijske krajine, čebel, čmrljev in drugih koristnih žuželk. Prizadevajo si za visoko biotsko pestrost v svojem kmetijskem organizmu, kar prispeva k zdravemu in uspešnemu delovanju kmetijskega ekosistema.
3. SISTEMSKO RAZMIŠLJANJE
Kmetje, ki si prizadevajo za izgradnjo zdravih kmetijskih sistemov, se zavedajo, da delajo v naravnih sistemih in menijo, da je najboljše zdravje doseženo, če so vsa področja kot deli agroekosistema vključena v skladu z njihovim bistvom: tla, rastline, živali, človek.
4. VEŠČINE OPAZOVANJA
Kmetje, ki si prizadevajo voditi zdrave kmetijske sisteme razvijejo sposobnost natančnega opazovanja ključnih procesov, povezanih z zdravjem, na svoji kmetiji in se nanje odzivajo ter ustrezno ukrepajo, imajo dober pregled nad svojim kmetijskim organizmom.
5. INTUICIJA IN SAMOOPAZOVANJE
Kmetje, ki si prizadevajo za zdrave sisteme kmetovanja razvijejo intuicijo in sposobnost samoopazovanja (upati si prisluhniti notranjemu glasu, občutku) kot del procesa opazovanja kmetije; in se zavedajo svojih prednosti in slabosti ter poznajo svoje vire in vire moči svoje kmetije (npr. socialna mreža, osnovno zaupanje).
6. PREGLED NAD ORGANIZMOM KMETIJE
Kmetje, ki si prizadevajo za vodenje zdravih kmetijskih sistemov zagotavljajo obvladljivost in pregled nad zemljišči in procesi (raznolikost, celovitost in trajnost), njihovo odgovorno organizacijo (zasnova) in optimalno organizacijo zmogljivosti na kmetiji, tako da kompleksnost in velikost kmetije ne bi negativno vplivala na zdravje (tudi socialno in družbeno).
7. DOLGOROČNO RAZMIŠLJANJE IN DELOVANJE
Kmetje, ki si prizadevajo voditi zdrave kmetijske sisteme izboljšujejo zdravje z načrtovanjem širokih in dolgoročnih perspektiv sistema. Na primer s pestrimi kolobarji, trajnicami, habitati za divje živali, živimi mejami ali drevesi.
8. SPREMENJENI CILJI
Glavni cilji kmetov, ki si prizadevajo voditi zdrave kmetijske sisteme, se odmikajo od množične h kakovostni pridelavi. Namesto čim večje produktivnosti (npr. pasme z visoko zmogljivostjo), si prizadevajo za optimalne donose. Z izbiro ustreznih pasem in sort, ki so primerne za določeno območje in kmetijo, se dosežejo kakovostne vrednosti kot so: optimalni donosi, odpornost, dobro počutje živali, biotska raznovrstnost itd.
9. SKRB ZA ZDRAVJE
Kmetje, ki si prizadevajo voditi zdrave kmetijske sisteme se zavedajo, da ne prispevajo le k zdravju človeka z visokokakovostnimi živilskimi proizvodi, ampak da zagotavljajo tudi zelo dragocene rezultate na drugih področjih (npr. varovanje okolja, javno zdravje in zdravje ljudi, kulturna krajina, kakovost vode).
10. KAZALNIKI ZDRAVA IN VITALNOSTI
Prvi in najbolj očitni kazalniki zdravja so:
– biotska raznovrstnost,
– ekonomska trajnost (finančna sposobnost preživetja),
– kakovost hrane,
– zdravje ljudi na kmetiji,
– število obiskov veterinarja in zdravljenj,
– vitalnost rastlin,
– rodovitnost tal,
– zmanjšana obdelava tal
– zmanjšan pojav bolezni in škodljivcev,
– pridelek.
