Kmetijski inštitu Slovenije je leta 2018 izdal obsežno zbirko navadnega in turškega fižola v Sloveniji, poimenovano Naš fižol. Avtorji, dr. Vladimir Meglič, Eva Sinkovič, dr. Barbara Pipan in dr. Lovro Sinkovič tako v strokovni zbirki širši krog bralcev, od vrtičkarjev, kmetov in študentov do žlahtniteljev in raziskovalcev seznanijo z zbrano dednino in obsežno zbirko, shranjeno za bodoče rodove na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Publikacijo so posvetili vsem raziskovalkam in raziskovalcem, ki so in še delujejo na področju genskih virov kmetijskih rastlin in jih ohranjajo za zanamce in s tem skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine v Sloveniji.
Kot je navedeno v publikaciji, smo Slovenci fižol spoznali kmalu za zahodnoevropskimi narodi. Že Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske v 17. stoletju zapisal, da je pridelava fižola razširjena po vsej deželi. Skozi stoletja kontinuirane pridelave pa so se ob različnih klimatskih in talnih razmerah v Sloveniji, veliki pestrostri krajine, izoliranosti, različnega načina uporabe in pridelave razvile številne avtohtone populacije.
Stročnice so kmetijske rastline, ki se jih zaradi užitnih delov in plodov uporablja za prehrano ljudi in živali že tisočletja. Zrnje stročnic je bogat vir beljakovin in ogljikovih hidratov. Zaradi sposobnosti vezave dušika iz ozračja s pomočjo simbiotskih bakterij na koreninah pa so stročnice pomemben del kolobarja. Pri spravilu ali žetvi pridelka namreč v zemlji ostanejo rastlinski ostanki, ki predstavljajo bogat vir dušika za naslednje posevke.
Z odkritjem Amerike so v Evropo poleg drugih rastlin prinesli tudi fižol, katerega pridelovanje se je hitro razširilo po celotnem ozemlju tedanje Slovenije, med vsemi sloji prebivalstva. V Sloveniji imamo namreč dobre naravne danosti za pridelovanje fižola. Različne klimatske in talne razmere, velika pestrost krajine, izoliranost, različne tehnologije pridelovanja in načini uporabe ter relativna enostavnost križanja so omogočili nastanek velikega števila domačih visokih in nizkih sort fižola. Večina pridelave fižola za zrnje ali stročje temelji na lokalnih populacijah in sortah, ki jih pridelujejo mali kmetje v proizvodnjih sistemih z nizkimi vhodnimi stroški. V preteklosti se je pridelovalo predvsem avtohtone populacije fižola, ki so jih kmetje pridelovali kot mešani posevek skupaj s krompirjem in koruzo. V Savinjski dolini, kjer je razširjena pridelava hmelja, so že v preteklosti pridelovali visok fižol kot vmesni kolobarni člen v premeni na žičnicah in ga pridelujejo še danes.
Prve podatke o površinah in pridelkih fižola za zrnje kot glavnega posevka smo v Sloveniji začeli zbirati že leta 1939, ko smo ga na 2.130 hektarjih pridelali 1.303 tone. Povprečne površine so se v letih 1955-1990 povečale z okoli 1.000 na 1.500 hektarjev. Pri tem avtorji publikacije poudarjajo, da so statistične podatke posebej vrednotili tudi za pridelovanje fižola kot vmesnega oz. mešanega posevka, skupaj s krompirjem in koruzo. Tovrstni način pridelave je bil pogost v praksi na slovenskih njivah do začetka množične uporabe pesticidov v 70. letih.
V letu 2017 smo fižol v Sloveniji pridelovali na 1.156 hektarjih, od tega fižol za zrnje na 634 hektarjih in fižol za stročje na 522 hektarjih in skupno pridelali 3.339 ton fižola. Še okoli leta 2000 pa so površine, namenjene pridelavi fižola, obsegale le okrog 500 hektarjev.
Vir: Meglič, V …[et al.]. Naš fižol: zbirka navadnega (Phaseolus vulgaris L.) in turškega fižola (Phaseolus coccineus L) v Sloveniji. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 2018. (citirano: 8.11.2020). Dostopno na naslovu: https://www.kis.si/f/docs/ARRS_OPVGZ/Nas_fizol.pdf
