Vprašanje biotske pestrosti bo ključno

Ueli Hurter je skupaj z Jean-Michelom Florinom vodja oddelka za kmetijstvo pri Goetheanum, Švica, vse od leta 2010 in trenutno deluje v izvršnem odboru Mednarodnega združenja za biodinamiko. Z oddelkom za kmetijstvo sodeluje od leta 1994, prej pa je bil predsednik švicarskega združenja Demeter in kot švicarski tiskovni predstavnik Demeter International. Hkrati soupravlja podjetje Ferme de L’Aubier, Demeter kmetijo z mešano kulturo in sirarno na kmetiji, bio-hotelom, bio-restavracijo, kavarno, hotelom in eko bivalnimi prostori. L’Aubier je združeno organizirana korporacija z neposrednim financiranjem. Poleg tega je soustanovitelj pobude »Sowing the future«.

Kaj je za vas seme v svojem bistvu?

Je kot neko »ozko grlo«, kjer je rastlina shranjena v svoji najbolj koncentrirani obliki. Vsak pridelovalec potrebuje seme, da lahko ponovno začne nov življenjski krog pridelave. Imamo tradicijo, da seme lahko pride »od zunaj«, torej da ga lahko vrtičkarji in kmetje med seboj delimo. Kar je zgodilo v zadnjih stotih letih je, da je bila ta izmenjava semen industralizirana in je zdaj v rokah zelo močnih mednarodnih kooperacij, kar je škoda, saj s tem kmetovanje izgublja svojo neodvisnost in tudi svojo suverenost, torej ne odloča več o tem, katere vrsto, rastlino nekdo ima. O tem zdaj odločajo v laboratorijih. Seme je zelo ključna točka v kmetijskem krogu, kjer je nekdo lahko suveren in svoboden ali odvisen in manipuliran. Pri tem imam v mislih tako seme kot kmeta.

Pri našem projektu Semenjalnica smo sprva semena delili tako, da smo jih razdelili občinam, te pa so jih razdelile svojim občanom. Kaj je po vašem mnenju pravi korak k ozaveščanju posameznikov o pomenu semena?

Ne smemo se spraševati kaj je prava strategija k temu, saj obstaja mnogo različnih pristopov, akcij, saj problem ni v ozaveščanju ali odgovornosti vsakega posameznika. Vključen sem v aktivnosti pri pridelavi semen v Švici in mednarodno, in ugotovili smo, da niti kmetijski ekološki sektor ni ozaveščen o pomenu semen. Posledično to pomeni, da naši kupci in včasih tudi naši pridelovalci niso v resnici zavedni glede vprašanja semena. Kaj lahko storimo? Vsak lahko prispeva na različne načine, torej tisto kar posameznik naredi, je dobro, dobro ni le tisto, česar ne naredi. Soustvarili smo projekt Sowing the future (s prvimi akcijami skupinskih setev so začeli l. 2006, op.p.) in tako to počnemo mi, leto za letom. Aktivnosti so se razširile v deset držav, imeli smo tudi do 3000 akcij letno. To je bila resnična akcija, ki smo jo ustvarili na naši biodinamični kmetiji Ferme de L’Aubier.

V Sloveniji je biotska pestrost nad povprečjem. Države, ki so to izgubile, cenijo, kar so nekoč imele. Ali je lažje ozaveščati o pomenu biotske pestrosti šele ko to izgubimo?

Na splošno je na področjih, ki so bolj ali manj nedotaknjena, kot je to pri vas, v Sloveniji, ali na Norveškem, težko za samo biodinamično kmetijstvo in kar je povezano s tem, saj so ljudje prepričani, da je narava narava. In »bio« pomeni zgolj naravo, in mi smo vsi del narave. Celo Švicarji razmišljajo – imamo Alpe, imamo gore, imamo »močno« naravo … torej, kje je težava? Ugotovil sem, da je na Norveškem ali na Finskem enako. To pomeni, da v državah, kjer je podeželje in biotska pestrost bolj ali manj nedotaknjeno, morda ni ravno enostavno dvigniti zavedanje o pomenu same biotske pestrosti. Po drugi strani pa, ko gremo v države, kjer je le-ta bolj ali manj uničena, je prav tako težko, saj ljudje nimajo ideje, kaj bi sploh lahko naredili. Na primer, v megamestih, kjer je biotska raznovrstnost zelo majhna ali uničena, se tega ljudje sploh ne zavedajo, saj to ni predmet razprav. Menim, da je v obeh primerih to vsekakor izziv in lahko smo prepričani, da bo vprašanje biotske pestrosti postalo osrednje vprašanje družbene odgovornosti v naslednjih desetih letih, saj je neposredno povezano s klimatskimi spremembami. Namreč z izgubo biotske pestrosti, smo bližje temu, da izgubimo naš »temelj«. Strokovnjaki se sicer tega problema že zavedajo, ni pa to zavedanje še prisotno v družbi. Potrebujemo nekakšnega »nosilca sporočila« kot je bila Greta Gutenberg, ki je ozavestila ljudi o vprašanju klimatskih sprememb. Nekaj v tej smeri smo naredili pred leti, ko smo kot človeštvo ugotovili, da čebele umirajo in kaj to posledično pomeni za nas. Torej v roku desetih let bo človeštvo ugotovilo, da je na področju biotske pestrosti ura pet čez dvanajst. Ključna besedna zveza zame je agrobiodiverziteta, in zelo dobro bi morali vedeti, kaj ta besedna zveza pomeni.

Termin prehranska varnost je neposredno povezana z dostopnostjo do lastnih semen. V Sloveniji pridelamo le 10 odstotkov potreb po semenih. Če zapremo meje, smo varni glede tega?

Ste še zelo mlada država in ta podatek ni toliko presenetljiv. Tudi Švica je majhna država, kjer je bila pridelava semen stvar države. Seveda, zdaj imamo prosti trg, s čimer pa smo izgubili rastline, eno za drugo, ki jih zdaj več ne pridelujemo. Menim, da bi morala biti pridelava in vzgoja semen realizirana znotraj določene regije. Na primer, vi imate podobne klimatske pogoje, kot jih ima Avstrija. Ko vidite ponudbo zelenjave na trgu, pa imate dve sorti, vse od Severnega rta do Sicilije.

To je moje naslednje vprašanje. Na tržnici pogrešam to pestrost. Na primer, ne želim kupiti običajne kumare, ampak takšne podolgovate, sladke, ki jo običajno pridelujejo pri nas na obali ali paradižnik volovsko srce. Bi v ta namen priporočali kmetom, da sami pridelujejo sadike in s tem zagotovijo ponudbo različnih sort zelenjave?

Na svoji kmetiji imam rad eno, dve, tri, štiri pridelke, ki jih vključim tudi v pridelavo za seme. Na primer za zabavo vzgajamo lastno seme rdečega fižola, in to uspešno. Za ostale pridelke kupim seme, saj pridelava zelenjave ni naša osrednja dejavnost. Kot kmet je potrebno biti tako realist na eni strani kot idealist na drugi in najti pravo mero obojega.

Ferme de L’Aubier

Koliko lastnih semen naj ima posamezen kmet?

Sam imam, kot sem rekel, štiri takšne pridelke. Ne gre za to, da s tem kaj pridobim, ampak da se zavedam, da za vse ostale rastline, ki jih gojim na kmetiji, mora nekdo pridelati seme.

Ekološki kmetje posegajo po konvencionalnih semenih, ko le-teh ne morejo dobiti na trgu, enako biodinamične kmetije. Je to dobro?

Je, saj nekako moraš imeti seme, pri tem pa skrbiš, da narediš vse kar je v tvoji moči, kajti v nasprotnem primeru ne boš mogel ničesar pridelati.

Recimo da termin »seme kot skupno dobro« obstaja. Kako bi to izgledalo?

Naredili smo študijo in prišli smo do zaključka, da je seme skupno dobro, hkrati pa je tržno blago, celo kulturna dobrina. Običajno ima vsako seme vse te tri značilnosti. To je bilo zame veliko odkritje v tej študiji in sem za to vesel. Komercialno seme je tisto, ki ga lahko posadimo in kar lahko poveča proizvodnjo in je specifična sorta, ki je zaščitena naslednjih deset let, kar pomeni, da je privatna lastnina za naslednjih deset let. Nihče pa ne bi smel biti lastnik. Zagovarjamo, da v kolikor si pridelovalec in pridelaš določeno sorto pšenice, ne moreš biti lastnik in zahtevati licenco od nekoga, ki jo potrebuje za pridelavo. Tako kot če napišeš knjigo imaš avtorske pravice, ampak jezik je kulturna dobrina. Genetski bazen, kot mu pravimo, je kulturna dobrina, kar je na voljo, da lahko pridelujemo, to je skupno, specifična sorta pa je na nek način komercialno blago, ni stroge meje. Če lahko to primerjamo z jezikom, ki je kulturna dobrina, skupna dobrina, si, ko napišeš knjigo, »zaščiten« za to knjigo za določen čas.

Najnovejši prispevki

Koledar dogodkov

Trenutno brez dogodkov!

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Privacy Settings saved!
Nastavitve zasebnosti

Ob obisku spletnih strani, le-te lahko shranijo določene informacije na vašo napravo/brskalnih - običajno v obliki piškotkov. Tukaj lahko nastavite obnašanje piškotkov.

Ti piškotki so nujno potrebni za delovanje naše spletne strani in jih ni možno izklopiti.

In order to use this website we use the following technically required cookies
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Zavrni vse
Sprejmi vse